Gre za medicinsko poimenovanje zvoka, ki ga slišimo v enem ali obeh ušesih oziroma glavi in nima izvora v okolici. Obsega lahko zelo različne zvoke od čistih tonov do večplastnih zvokov, kot so šumenje, piskanje, brnenje ali razbijanje, zvok lahko oponaša celo veter, sikanje pare, žvižganje, petje ptic, oglašanje čričkov…

Približno 17 odstotkov vsega prebivalstva ima izkušnje s tinitusom, 5 odstotkov pa jih ima resnejše, klinične težave, ki segajo od zmernega draženja do popolne nesposobnosti za normalno življenje, opisani so tudi samomori. Razlik glede pogostnosti tinitusa med ženskami in moškimi ni, tudi večjih geografskih razlik ni. Je pa v državah z višjim standardom in bolj razvitim zdravstvenim sistemom več takih, ki se oglasijo pri zdravniku zaradi tinitusa. Polovica tistih oseb, ki imajo tinitus, ima tudi okvaro sluha, od 20 do 40 odstotkov pa še preobčutljivost za glasne zvoke iz okolja.

Tinitus ni bolezen, ampak bolezenski znak, ki ga lahko povzročijo različne bolezni in stanja. Nastane lahko zaradi obolenja ušes, predvsem notranjega, praviloma se pojavi pri kronični in akutni akustični travmi, starostni naglušnosti, nenadni izgubi sluha, vnetjih srednjih ušes, ki lahko povzroči tudi okvaro notranjega ušesa, poškodbah ušes, otosklerozi, Menierovi bolezni … Nastane lahko tudi zaradi bolezni srca in ožilja, bolezni presnove ter pri nekaterih sistemskih, nevroloških, psihiatričnih boleznih, stresu, poškodbah glave in vratu. Povzročajo ga tudi nekatera zdravila in kemikalije. Oseba s tinitusom se mora o svojih težavah vedno najprej posvetovati s svojim zdravnikom in z otorinolaringologom.

Kako nastane tinitus, še vedno ni povsem razjasnjeno. Vse preiskave in izkušnje kažejo, da nastajajo v začetku spremembe v dlačnicah notranjega ušesa, kjer se mehanska energija zvoka preko procesov v celici pretvarja v bioelektrično, ki preko živčnih poti prispe v možganske centre. Pri poslušanju (tudi tinitusa) sodelujejo različni deli možganov, na primer limbični sistem, ki je odgovoren za občutke, čustva, procese učenja, ter prefrontalni korteks, ki je odgovoren za obnašanje in vedenje. Zaradi tega lahko na stopnjevanje tinitusa vplivajo še stres, depresija, nespečnost, strah ter napetost. Čeprav najdemo v začetku vzrok za tinitus v notranjem ušesu, pa se čez čas proces spremeni, informacija kroži v možganih in ni več odvisna od podatkov iz ušesa. Tinitus potemtakem bolj doživljamo kot slišimo. Če v takem stanju uničimo uho, prerežemo živec, ostaja tinitus nespremenjen, ne preneha.

Osebe s tinitusom lahko same vplivajo na tisti del tinitusa, ki je odvisen od povezav zgoraj opisanih možganskih centrov (limbični sistem, prefrontalna možganska skorja) in sicer tako, da ga zavestno ne poslušajo. Osredotočiti se morajo na tihe prave zvoke iz okolja ali si predvajati tiho, mirno glasbo. Truditi se morajo tinitus prezreti, ga “ne doživljati” s čimer lahko dosežejo celo to, da izgine. Lahko pa si pomagajo tudi z uporabo slušnega aparata, kar je še bolj priporočljivo pri osebah, ki istočasno tudi slabo slišijo. Celo pri osebah, ki imajo normalen sluh in tinitus lahko pravilno izbran in prilagojen slušni aparat pomaga.

Znano je, da stimulacija notranjega ušesa z zvokom frekvence blizu frekvence tinitusa lahko zmanjša ali celo pozdravi tinitus. V tem primeru je slušni aparat “tinitus masker”, ki nadzorujejo tinitus in s katerim skoraj vedno dosežemo zmanjšanje glasnosti tinitusa.
Slušni aparati Widex s programom ZEN, predvajajo fraktalne zvoke (ni ponavljajoče melodije), ki stimulirajo notranje uho in pomagajo s sproščujočimi toni vplivati na centralne slušne poti in tako maskirati šumenje v ušesih.