Izgubljanje sluha večinoma poteka počasi in ne boli.
Oseba se počasi navaja na vse šibkejše zvoke, dokler to ne postane ovira pri komunikaciji. “Saj slišim, a ne razumem, kar mi govorijo,” je najpogostejša pripomba slaboslišnega. Seveda je razumljivo, da sliši. Kdor je gluh, mu slušni aparat ne pomaga. A tu ne gre za gluhost, temveč slaboslišnost, ki povzroča poslabšanje razumevanja.
Oseba s starostno izgubo sluha ima sprva težave z zaznavo zvokov visokih frekvenc (npr. zvonjenje telefona, budilke, ptičjega petja, ženski in otroški glasovi), sledi pa slabo razumevanje glasov po televiziji, vse težje je slediti branju z ustnic … Izgubljanje sluha poteka počasi in postopoma. Zmanjšane zaznave zvokov se osebe zavejo šele, ko se pojavijo resnejše težave pri komunikaciji, misleč, da drugi govorijo tiho in nerazumljivo. Težje je razumevanje v hrupnem okolju, počasnejša je obdelava zvočne informacije in pomanjkljiva lokacija zvoka v prostoru. Vse to lahko slaboslišno osebo počasi vodi v izolacijo, morda celo v depresijo ter iskanje krivde v zunanjem okolju.
Staranje je naraven proces
Proces staranja poteka na vseh ravneh. Na slabše razumevanje dodatno vpliva tudi poslabšanje vida, ki pogosto spremlja starostni proces, zato ima oseba težave z branjem z ustnic. Starostne izgube sluha ni moč zdraviti, ker je poškodba trajna (staranja pač ni moč ustaviti, to je naraven pojav). V veliki večini je uporaba slušnih aparatov edina rešitev, seveda pa je pri tem zelo pomembna motivacija slaboslišnega. Zavračanje uporabe slušnega aparata dolgoročno slabo vpliva na izboljšanje razumevanja oziroma na uspešnost rehabilitacije.
Želja po izboljšanju kakovosti življenja
Pri odločitvi za slušni aparat je zelo pomembna volja oziroma želja, da bi se izboljšala kakovost življenja in s tem tudi socialnega okolja slaboslišne osebe in se tako pretrga pot v izolacijo. Ker se izgubljanje sluha pojavlja postopoma in ne boli, ga posameznik redko sam prepozna. Sčasoma vse pogosteje prosi sogovornike, naj ponovijo, kar so rekli, nadaljuje se s slabim razumevanjem dialoga v hrupnem okolju, z ogibanjem družabnih stikov, obiskom gledaliških predstav, koncertov in podobno. K rehabilitaciji slaboslišne osebe moramo pritegniti tudi njeno družino. Člani naj bi s slaboslišnim govorili počasi in razločno. Družina je pomembna tudi zaradi pomoči, ki jo lahko ponuja slaboslišnemu. Začetek nošenja slušnega aparata je včasih travmatičen prav zaradi novosti, ki jih oseba v teh letih težje sprejema.
Kaj storiti ob poslabšanja sluha
Pomembno je, da se slaboslišna oseba sprva posvetuje s svojim zdravnikom, ki jo bo praviloma napotil k otorinolaringologu. Po ustrezni diagnozi naglušnosti ji bo svetoval rehabilitacijo s slušnimi aparati, da se izboljša razumevanje. Tehnologija slušnih aparatov zadnja leta nenehno izboljšuje obdelavo zvoka in tudi njihov zunanji videz je vse bolj estetski. Izbira je velika tako po kakovosti kot po obliki. Tu pa se postavi vprašanje, kako izbrati primeren slušni aparat. Obravnava je zelo individualna, kar pomeni, da slušni aparat, ki ga nosi sosed, ni nujno primeren tudi za obravnavano osebo. Akustik pri izbiri slušnega aparata upošteva vse informacije, ki jih dobi od specialista, vključno z avdiogramom. Slaboslišni osebi prikaže in svetuje najprimernejše slušne aparate, pri čemer upošteva tudi njene finančne zmožnosti. Akustik mora nekako predvideti tudi prihodnje težave in poslabšanja, ki spremljajo starostni proces. To je sicer težko storiti, s pravimi nasveti pa se pri nameravani uporabi slušnega aparata ognemo marsikateri nevšečnosti, zato je zelo pomembno, da slaboslišna oseba povsem zaupa slušnemu akustiku.
Diana Batista, dr. aud.